Kako nositi otroka glede na njegovo starost

Znanstveno zasnovan pogled na položaje nošenja otrok

Ta članek obravnava vprašanja, ki jih naši starši pogosto zastavljajo: “Kateri položaj nošenja naj izberem za svojega otroka in kdaj lahko nosim otroka v nosilki, obrnjeni naprej?”

Članek prikazuje, kako ergonomske nosilke podpirajo naravni položaj otroka z upognjeno hrbtenico ter z nogami v položaju “M”. Tudi te nosilke so udobne za starše in ne motijo njihovega ravnovesja.

Ko gre za razvoj otroka, starši pogosto opazijo, da otrok v starosti 5 ali 6 mesecev postaja zainteresiran za odkrivanje okolja in zahteva, da se ga nosi obrnjenega proti svetu. Otroka ni treba povsem prikrajšati za to vrsto nošenja, vendar je pomembno vedeti, katere previdnostne ukrepe uporabiti: otrok, katerega nosite obrnjenega naprej, bi moral imeti več kot 5 mesecev in manj kot eno leto (6,4 – 10 kg) ter mora dobro nadzorovati glavo, vrat in zgornji dela trupa. Prav tako, otrok postane zainteresiran za odkrivanje okolja v tem obdobju.

Nošenje s sprednje strani, ko je otrok obrnjen naprej, je treba prakticirati kratkoročno, tako da ne pride do prekomerne senzorične stimulacije. Tudi ta položaj se ne bi smel uporabljati, če je otrok utrujen in če lahko zaspi.

Končno sporočilo za vse starše je: opazujte svojega otroka, uskladite položaj nošenja z razvojno fazo otroka in pri tem uporabite razum in svojo starševsko intuicijo!

Potreba po stimulaciji možganov

Začnimo s preizkušanjem osnovne ideje o tem, ali je za otroka dobro, da je stimuliran s strani staršev in bližnjih. Ena od ključnih ugotovitev velikega števila raziskav, ki so se ukvarjala z razvojem otrokovih možganov, je dejstvo, da je ustrezna simulacija bistvenega pomena za otroke. Po rojstvu otroka, število nevronov v njegovih možganih ustreza številu nevronov pri odraslih. Toda manjkajoče je neverjetno število sinaps – povezav med nevroni, ki v končni fazi oblikujejo osebnost in inteligenco. Ustvarjanje teh povezav je v celoti odvisno od vrste stimulansov, ki jih dojenček prejme iz svojega okolja.

Vsaka izkušnja, kateri je izpostavljen otrok, bo aktivirala nekatero možgansko območje z nevroni. Čim pogostejše se izkušnje ponavljajo, močnejša je povezava med aktiviranimi nevroni. Kot nevroznanstveniki včasih pravijo, “celice, ki delujejo istočasno, se istočasno tudi mrežijo”.

Toda, kot ni smiselno, da se novorojenčki naučijo drsati, so nekatere vrste stimulacije primernejše od nekaterih drugih za določene stopnje razvoja. Da bi razumeli, katere vrste stimulacije so ustrezne in koristne, moramo pogledati glavne razvojne faze, skozi katere gre otrok v prvem letu življenja.

3 faze v zgodnjem razvoju otrok

V prvih nekaj mesecih po rojstvu je glavni razvojni cilj otroka adaptacija ali prilagoditev življenju zunaj materinega telesa. Treba je sprejeti nekatere osnovne funkcije: sesanje, prebavljanje, dihanje, glasovanje, defekacijo in vid. To so začetne zahtevne naloge, na katere otrok porabi večino svojega časa, v tako imenovani “prilagoditveni fazi”: spanje, dremanje, jokanje. Včasih to vključuje gibanje in mirovanje, v tako imenovani ”fazi tihe budnosti”, ki je ravno to: otrok je tih, skrbno gleda in preučuje svet okoli sebe. Ali natančneje, opazuje neposredni svet, saj je otroška cona pogleda v prvih nekaj mesecih omejena na 20 do 25 cm. Mimogrede, to je tudi približna razdalja med Vašim in otrokovim obrazom, ko ga držite v naročju ali dojite.

Starost od 2-3 mesece

V 2. ali 3. mesecu starosti otrok aktivno začne iskati socialno interakcijo z odraslimi, s pogledom in nasmehom, da bi pritegnil pozornost in začel pogovor ali igro. Mati se običajno odzove z izrazitimi izrazi obraza in uporablja visokofrekvenčni glas, ki ga briljanten znanstvenik, ki raziskuje razvoj otrok, imenuje “motherese”. Očetje se tudi prestavijo v takšno vrsto pogovora, enkrat ko se zavedajo, da so dojenčki lahko zabavni.

Starost od 2-6 mesecev

Označuje začetek faze, ki traja tri do štiri mesece (2-6 mesecev), ko je otrok intenzivno zainteresiran za človeški obraz. Tedaj se otrok v igri osredotoči na učenje pravil človeške družbene interakcije, branje in tolmačenje velikega števila obrazov matere, očeta ali bližnjih. V svojih poskusih, da bi otroka zabavali in razveselili, bodo starši izmenično komunicirali z njim, otrok pa se bo naučil kako prenesti in regulirati navdušenje, včasih pa tudi frustracije, ki se pojavijo v vsaki epizodi igre. Te “naivne” epizode igre so nevrološko ključnega pomena za ustvarjanje empatije, družbenih in komunikacijskih sposobnosti, sposobnosti za radost in sposobnosti toleriranja stresa.

Starost 6 + mesecev

Od približno 6 mesecev starosti, s pojavom koordinacije oko-roka, se pozornost otroka postopoma premakne na predmete v okolju. Otrok se tudi začne gibati s plezanjem in uporablja svojo novo sposobnost gibanja za raziskavo okolja. Primarni skrbniki (mami in oči) nista več v središču pozornosti otroka, kot je bilo v preteklih mesecih. Njihova primarna vloga je usmerjena v pomoč otrokovemu razvozlavanju in tolmačenju dvoumnih situacij, v katerih se otrok ne počuti varno. Laboratorijski test, ki dobro opisuje ta postopek, je sestavljen iz tega, da mora otrok preiti votlino, prekrito s steklom, da bi dosegel želeni predmet. Otrok bo preveril materin izraz obraza; če njen obraz izraža grozo ali negotovost, otrok ne bo prečkal votline. Če pa po drugi strani mati skozi svoje izraze obraza spodbuja otroka, da nadaljuje, bo to storil. Otrok starše uporablja za reguliranje lastnih čustev in vedenja.

To je faza, v kateri se otrok uči deliti pozornost z drugo osebo, spremlja smer pogleda staršev in zahteva pomoč od njih, da bi dobil predmete izven dosega, pokaže in preverja, ali bo oseba, ki skrbi zanj, obrnila pozorna na želeni predmet. Otrok bo prav  tako postal čustveno povezan z osebami, ki skrbijo zanje  (najpogosteje in predvsem s starši) in bo začel kazati znake nezadovoljstva pri ločitvi in pri stiku z osebami, ki jih ne pozna dobro. Otrok starše uporablja kot “varno bazo”.

 

Povezava med razvojnimi fazami in idealnim položajem za nošenje otroka v otroški nosilki

Nošenje na trebuhu, proti staršem

V prvih nekaj mesecih življenja je otrok več kot srečen, ko se nosi na trebuhu, obrnjen proti staršem. Z razvojnega vidika so primarne naloge otroka sestavljene iz prilagajanja življenju izven maternice in zagotovo pri tem ne potrebujejo prekomerne stimulacije. Po tej fazi sledi obdobje “socialnega bujenja”, ki se začne s približno 2-3 mesecev. Pri tej starosti bo glavna skrb otroka človeški obraz. Tudi v tej fazi je nošenje na trebuhu obrnjeno proti staršem še vedno idealno za večino otrok, saj bodo imeli dober pogled na obraz staršev. Starši tako lahko pomirijo otroka, ga zainteresirajo ali stimulirajo. Pomembno je, da otrok pri komuniciranju z drugimi vidi obraz staršev, kar otroku zagotovi učno izkušnjo in mu daje možnost povratne informacije.

 

Nošenje otroka obrnjenega proti osebi, ki nosi 

V določenem trenutku, v prvem letu otroštva, večina otrok, ki so postavljeni na trebuh proti staršem, začne obračati glavo, da bi imeli boljši vpogled v dogajanja, ki se odvijajo za njimi. Glede na fleksibilnost otrokovega vratu in široko vidno polje, ki omogoča gibanje očes, bo otrok dejansko lahko dovolj užival v okolju. To je še posebej možno, če je odrasla oseba, ki nosi otroka, pozorna na otrokove signale in mu pomaga pri prizadevanjih za raziskovanje sveta, pri obračanju na stran. Če ta rešitev deluje za Vas, Vaš dojenček pa je zadovoljen, priporočamo, da obdržite dojenčka na trebuhu, obrnjenega proti Vam.

 

Nošenje na trebuhu, obrnjeno naprej

Vendar pa nekateri otroci jasno in protestno signalizirajo, da nošenje na trebuhu, obrnjeno proti staršem, ni več primerno za njih glede zagotavljanja ustrezne vizualne stimulacije. Kot da pravijo: “Hočem videti ves svet.” Če lahko otrok dobro drži glavo, in je verjetno, da se bo to zgodilo v tej fazi, ga lahko premaknete na hrbet ali na bok ali pa ga zadržite na trebuhu, obrnjenega naprej, dokler ima otrok ergonomsko podporo.

 

Nosilke, v katerih je otrok obrnjen naprej

Nošenje naprej je priporočljivo za kratek čas v mirnem in po možnosti dojenčku, znanem okolju (pod pogojem, da ima otrok vsaj pet mesecev).

Poudarjamo, da je želja otroka, da se nosi navzven, lahko zelo prehodna tranzicijska faza, skozi katero prehaja. Lahko poskusite s tem, da dojenčka postavite v položaj obrnjen sebi in preverite, kako se odziva na ta položaj. Izkušnje so pokazale, da se mnogi dojenčki, ki prehajajo skozi obdobje, v katerem se želijo obrniti navzven, po nekaj tednih, vrnejo na nošenje navznoter.

 

Obračanje otroka naprej

Dojenčki lahko zlahka postanejo preveč stimulirani in preobremenjeni s stimulansi med nošenjem obrnjeni naprej. Če vaš otrok postane vznemirjen ali nervozen, priporočamo, da ga obrnete v položaj navznoter, na hrbet ali kolk. Prav tako upoštevajte znake, ki kažejo, da je vaš otrok preveč vključen in ali vsrkava okolje, brez možnosti, da bi se ločil od njega. Pogosto je to znak, da se dojenček čuti negotovo, zato moramo nenehno spremljati situacijo in ne samo obrniti dojenčka naprej in mu zagotoviti podporo v obliki nagibanja k staršem. Dojenčki se dobro odzivajo, ko lahko vidijo svojega skrbnika in starše, ker so dojenčkovi znaki bolj vidni staršem, ko vidijo otrokov obraz. Zato se ne priporoča dolgoročno gledanje navzven, ker lahko ovira starševsko sposobnost odzivanja in komuniciranja s svojimi dojenčki.

 

Ko je dojenček obrnjen naprej, je “odsekan” od jasnega pogleda na obraz negovalca. To je še posebno problematično v prvih 6 mesecih, kjer so interakcije z obrazom staršev vitalne za optimalen nevrološki razvoj otrokovih možganov. Zato absolutno priporočamo samo notranji položaj, ki je obrnjen naprej v prvih šestih mesecih. Tudi v prihodnjih mesecih se bo dojenček pogosto zanašal na obraz staršev pri razlagi dvoumnih situacij. Preprečevanje, da se zanaša na obraz staršev, lahko pri dojenčku ustvari nepotreben stres in če se tak stres ponavlja, lahko ogrozi osnovno sposobnost reguliranja odzivanja na stres, kar lahko dolgoročno prizadene duševno in telesno zdravje v odrasli dobi.

 

Položaj žabjih nog

Najboljši položaj za spodbujanje zdravega razvoja hrbtenice in kolkov je širjenje čokatega položaja ali “položaj žabjih nog”, kot ga nekateri imenujejo. Pravzaprav je to položaj, v katerega se dojenčki s podporo postavijo, ko so diagnosticirani s kolčno displazijo, saj ta položaj spodbuja optimalno rast kolčnih sklepov. Če bi bila vsa teža otroka postavljena na dimljah, in bi se noge pustile v položaju naravnost navzdol, to preprosto ne bi bilo optimalno z vidika fiziološkega razvoja. Zato priporočamo, da se otrok nosi s sprednje strani navzven samo, ko je nosilka popolnoma v sedečem položaju ali v čepečem položaju.

 

Nošenje naprej vs. proti osebi, ki nosi

Drugi razlog, zakaj priporočamo kratek čas nošenja naprej, je zaradi udobja staršev. Ko je otrok obrnjen navzven, obstaja možnost dodatne obremenitve na hrbtu skrbnika, ker je težje nositi breme, obrnjeno naprej od Vas. Iz tega razloga uporabite ergonomsko sprednjo stran, obrnjeno navzven krajši čas, nosilko pa premaknite na kolk ali hrbet, če začutite napetosti na spodnjem delu hrbta.

Velika večina dojenčkov, starih približno 6 mesecev, se bo z veseljem nosila spredaj obrnjeno proti osebi, ki nosi, mnogi celo do 12 mesecev, kar je optimalen položaj, ki ga priporočamo.

Starost, pri kateri bodo nekateri dojenčki protestirali pri nošenju s sprednji strani, obrnjeno proti osebi, ki nosi, se lahko znatno razlikuje in je odvisna od otrokovega karakterja in okolja, v katerem se nahaja.

V primeru okolja nekateri starši v prvem letu svojega dojenčka preživljajo zahtevne trenutke, ki so lahko popolnoma nepovezani z dojenčkom. V napetem družinskem okolju bo dojenček verjetno iskal udobje in varnost svojih skrbnikov in se osredotočil na to izjemno pomembno razmerje, preden začne raziskovati svet. Če mu iz katerega koli razloga to ne uspe, negotovo družinsko okolje in hkratno spodbujanje dojenčkove neodvisnosti, z nošenjem na sprednji strani obrnjeno naprej, lahko škodljivo vpliva na zdravje dojenčka.

 

Položaj na hrbtu

Ta položaj se običajno uporablja, ko dojenček postane pretežek za nošenje s sprednje strani ali na kolku. Za večino staršev se to zgodi, ko ima dojenček približno 10 kilogramov, oz. ko je otrok približno enoleten.

 

Optimalni položaj za nošenje

Ključno in osnovno razumevanje, ki je potrebno za določitev optimalnega položaja nosilca je, da normalni, zdravi razvoj otroka vedno poteka od začetne zahteve po veliki količini fizične bližine in interakcije med staršem in otrokom, do obračanja k večji neodvisnosti in radovednosti do sveta na splošno. Vendar ne pozabite: postopna rast potrebe otroka po raziskovanju sveta v veliki meri zahteva stalno podporo skrbnika. Ta podpora je popolnoma zagotovljena, ko lahko otrok uporabi obraz staršev, da tolmači velike količine popolnoma novih, in zato potencialno stresnih situacij. Zato je v večini primerov najbolje, če je otrok obrnjen proti Vam, tj. osebi, ki ga nosi.

Zaradi vseh zgornjih razlogov Vas močno spodbujamo, da nosite dojenčka, obrnjenega proti sebi, dokler je to mogoče, ne glede na to, ali je dojenček na Vaši sprednji strani, kolku ali hrbtu. V posebnih okoliščinah, opisanih v prejšnjem besedilu, lahko nosite dojenčka tudi s sprednje strani, obrnjenega proti naprej, vendar za krajše časovno obdobje.

Sporočilo članka je naslednje: spremljajte svojega dojenčka. Priznavamo pa, da starši vendarle najbolje poznajo svoje dojenčke, torej, izberite položaj, ki najbolj ustreza Vam in vaši družini, ob upoštevanju zgoraj omenjenih premislekov.

 Henrik Norholt

Dr. Henrik Norholt

Henrik Norholt je član Svetovnega združenja za mentalno zdravje dojenčkov, Družbe Marce’ za perinatalno zdravje in Družbe za preučevanje čustev in povezovanje. Doktoriral je na fakulteti LIFE na Univerzi v Københavnu na Danskem.

Dr. Norholt proučuje vpliv nošenja otrok na razvoj otroške psihe. Aktivno sodeluje pri razvoju inovativnih posegov za povezovanje staršev in otrok ter olajšanja dojenja skozi mednarodno omrežje družinskih zdravnikov, babic, porodničarjev, pediatrov in otroških psihologov.